»Raca, torej, moraš imeti rad«

»Delati z Racem je bil privilegij«

»Vse je laž. Nobenega tunela ni, ko umiraš. Edino, česar se spominjam vsakič, ko sem umiral, je to, da sem pomislil: No, mati, grem jaz …«

»Uprl sem se, preprosto nisem tega hotel početi. Tudi direktno sem dal to z besedami vedeti Maksu Furjanu, ki je vodil klas maskiranja, in sem mu rekel, da tega ne razumem.«

»Tisto, kar vidi gledalec, je moja sedanjost, vendar moram jaz, da lahko on vidi to sedanjost, vedeti tudi preteklost in prihodnost, da te lahko zasanjam v to, kar hočem.«

»No, saj imam odgovore, saj sem ga uničeval.«

»V naši družini je zanimivo to, da vsi trije sinovi vemo, kdaj in kje smo bili narejeni. Mene na primer sta mama in oče naredila 15. novembra 1941 v Korinju pod Ciganovim vrhom, blizu Dečje vasi in Ambrusa. To sta mi sama povedala. Pri nas smo si vedno vse povedali.«

»Vse je šlo k hudiču. To je bilo pred mojo zadnjo smrtjo (op. v knjigi piše, da je umrl štirikrat). Moral sem vrniti aro, sem si že sposojal denar, česar res ne znam. Visel sem skozi okno, živim v pritličju, in je šel Šteger mimo, pa sem mu rekel, pomagaj.«

»Ampak sanjaš počasi, ker slišiš pesem.«